O tem, kako postaviti otroku mejo na zdrav in vzpodbuden način

S tem vprašanjem, v vseh različicah, se srečam na vsakem dogodku za starše, hkrati je bil omenjen kot prvi komentar pod objavo, o čem bi želeli slišati in brati. Pripravljam tudi video posnetke, za zdaj pa naj bo zapisano dovolj.

Pri vprašanjih o postavljanju mej, je potrebno začeti na začetku. Pri nas, odraslih. Kje se mi nahajamo? Ali znamo postaviti meje svetu z razumevanjem ali reagiramo iz strahu? Kako so nas vzgajali in ali te vzorce podzavestno prenašamo naprej? En vidik prenašanja se lahko kaže kot preslikavanje vzorcev, drugi pa kot upiranje vzorcem, na način, da gremo v dejanjih v drugo skrajnost. Primer: kot otroci smo bili velikokrat kregani, stisnjeni v kot in spregledani, zato svojim otrokom dovolimo izražanje do te mere, da je škodljivo zanj in njegovo okolico. Ko ugotovimo, kaj počnemo, je dobro, da to sprejmemo in si rečemo:« Ok, verjamem, da delujem najbolje, kot zmorem in vem, da zmorem drugače.«

Od tu naprej, se poglobimo v razvoj otroka. Torej, kaj otrok potrebuje za zdrav razvoj v različnih obdobjih svojega življenja.

Od rojstva naprej je otrok odprt za vse impulze, ki prihajajo iz okolja in zato posledično zelo ranljiv. Starši smo otrokovi prvi učitelji, varuhi, negovalci zato je zelo pomembno, kako se lotevamo življenja nasploh. Če bomo prestrašeni, ko bo otrok zbolel, se poškodoval, jokal, se prebujal ponoči ali pa ne bo želel v vrtec, ker prijatelji niso prijazni, je bila vzgojiteljica nepravična, itd, bo otrok naše vedenje oziroma odziv posnemal.

Enako je pri postavljanju mej. Če sledimo razvoju otroka in vemo, kakšne kvalitete razvija v določenem obdobju, bomo suvereno postavili mejo. In veste kaj? Otrok jo bo sprejel, ker bo zaznal, da vi verjamete v  postavljeno mejo.

Postavljanje mej lahko postane izziv, ko sami ne moremo slediti svojim omejitvam.

Torej, ne želim, da otrok gleda risanke, ker pa se počutim izmozgano, prižgem televizijo.

Zato je vzgoja samovzgoja. Najprej je naša naloga spoznati in priznati sebe, take kot smo.

Ko si ustvarimo družino, smo podobno nebogljeni, kot naš otrok. Ampak veste kaj? Če bi bil namen, da imajo otroci izkušene in modre starše, bi imeli na Zemlji resno težavo. Verjetno si lahko predstavljate, koliko manj otrok bi se rodilo.

Torej, ni namen, da ste popolni ampak to, da postavite mejo, ki jo zmorete negovati. Za dobro otroka. Ko otrok zazna, da je nekaj dobro zanj, se bo kljub upiranju na mejo odzval s hvaležnostjo.

Še en izziv se skriva pri postavljanju meje. Odrasli smo programirani na ZDAJ in TAKOJ!

Ampak otrok živi v drugačnem zavedanju sveta in ta ZDAJ in TAKOJ dojema kot nasilje. In kako se bo odzval na nasilje? Z nasiljem. Zakaj?  Ker deluje instiktivno. Ko nekaj boli, pošlje bolečino nazaj. Včasih s kričanjem ali metanjem igrač, ugrizom, pljuvanjem in še čim.

Odrasli pa se na nasilje ponavadi odzovemo z besedami ali pa se zapremo vase. Predstavljajte si, da nekaj močno želite, ker verjamete, da je tisto najboljše za vas, nekdo pa vas vedno znova potiska vstran. Ali bi se borili ali pa se umaknili. Ampak, če bi se na primer fizično umaknili ali bi se zmogli tudi notranje ali bi vas to žrlo?

No, podobno je pri otrocih, s to razliko, da otroku ne moremo povedati zakaj nekaj ni zanj ampak moramo mi to vedeti in iz vedenja delovati. To pa je intuicija. Razlika med instinktom in intuicijo je ta, da se intuicija zgodi na podlagi znanja in je ne vodijo čustva, samo vemo, da je naslednji korak tak in vanj globoko verjamemo. Smo mirni. Instinkt pa izvira iz čustva, gre za boj in beg. Smo nemirni.

Naj vas ne bo strah otrokovih reakcij. Ne bojte se, da ga boste poškodovali. Seveda, če razumete zakaj je otrok takšen kot je. Da je vedno jezen, ko se ne počuti varnega. Ampak veste kaj? Že majhni otroci imajo življenjske krize iz katerih pridejo močnejši in bolj zavedajoči zato ne jemljite teh dragocenih izkušenj za svoje.

Na koncu bi še rada dodala to, da so največje spremembe pri otrocih okoli 3.leta, 6.leta in 9.leta. Veliki sprožilci stresa so : rojstvo sorojenca, nova zaposlitev staršev, uvajanje v vrtec, prehod v šolo, selitev, smrt v družini (tudi širši), ločitev, bolezen.

Bodite najprej odgovorni zase in poiščite znanje, ki je podkrepljeno z izkušnjami in mu boste lahko prikimavali. Ljudje smo različni, zato se nekaj zdi nekomu popolnoma resnično, med tem, ko drugi nejeverno odkimava. Veliko nas je že, ki nudimo pomoč pri osvetlitvi situacij in to je znak, da je tudi potreba po tem velika. Naj vas ne bo sram. Ne morete vsega vedeti naenkrat in niti ni to namen, saj se lahko le postopno usvojeno znanje pravilno integrira v vsakodnevno življenje.

Bodite dobro, Hadeja