O komunikaciji z majhnim otrokom

Že sem pisala o tem, kako otrok od rojstva do vstopa v šolo sprejema svet vase zato bom ta del samo na kratko obnovila.

Otrok vsrkava vtise iz sveta skozi posnemanje. Marsičesa ne razume zato vse spoznava skozi naše delovanje. Primer: otroku ni potrebno razlagati v smislu: »Vidiš, zdaj bom vzela metlo in bom smeti pometla na kupček in potem bom vse to dala v koš za smeti.« Otrok nas bo opazoval in s svojim delovanjem usvojil delo. Šele, ko bo starejši, bo razumel, da ni smiselno pobirati posameznih smeti in jih dajati v koš, na primer. To je zelo osnovni primer, lahko pa iz njega izhajamo, ko se vprašamo, kako naj otroku nekaj »dopovemo«, razložimo.

Lahko se trudimo in govorimo, ne smemo pa pričakovati, da bo otrok razumel. Za to gre.

Velikokrat slišim razlage, katerim še starši ne verjamejo. Velikokrat se srečam z obupanimi starši, ker ne vedo, kako naj pristopijo otroku.

Otrok bo verjel in ponotranjil samo to, kar mi odrasli živimo. Ne zmore več, ker se še ne nahaja tam.

V prvih letih življenja je njegovo dojemanje telesno, njegov spomin pa asociativen.

Ste že kdaj vprašali svojega triletnega otroka, kaj je jedel v vrtcu, s kom se je igral, kako se je imel?

Ste naleteli na tišino?

Ste potem ob uspavanju izvedeli vse in še več o dnevu, ki ga je doživel otrok v vrtcu? In se sploh to ni nujno zgodilo »danes«, ampak že daleč nazaj.

Ali pa ste šli na sprehod in je bil tam deček z rumeno vetrovko in se je vaš otrok spomnil, da se je s prijateljem igral v peskovniku in vam ga je nekega dne v vrtcu pokazal, oblečenega v rumeno vetrovko?

Torej, kot sem že rekla, mi lahko otroku razlagamo, ga učimo. Otrok si bo besede, če jih bomo večkrat ponovili, zapomnil in se naučil, kdaj jih uporabiti. To pa ne pomeni, da to razume.

Pa to niti ni najhuje, kar se zgodi.

Zame je dejstvo, da otroka oropamo njegove izkušnje, zelo pomembno.

Tu je na mestu vprašanje: »Ali želimo, da je otrok samostojen ?«. Če je odgovor da, je dobro, da se vzamemo v roke in zares vidimo otroka in ne naše projekcije.

Otrok potrebuje za zdrav razvoj toplo okolje, vse kar prihaja iz glave pa prinaša hlad.

Zakaj?

Spomnite se pravil, podatkov, suhoparnih predavanj. Kako se počutite?

Zdaj pa se spomnite, kako je dišalo, ko je mama pekla jabolčni zavitek. Kako se počutite.

Tako se počuti otrok. Ko smo v delovanju, smo tu in zdaj. Smo »prežeti« z bivanjem, ustvarjanjem in to nas dela resnične. Ko govorimo, smo v glavi, razmišljamo in velikokrat niti ne opazimo okolice.

In zato otrok, če mu »desetkrat« rečemo naj se obleče, tega ne upošteva. Če se bomo usedli z njim, se skupaj oblačili, bo otrok naenkrat oblečen. Mi pa mirni in zadovoljni.

Otrok potrebuje zgled namesto pravil.

Otrok potrebuje dejanja namesto besed.

Verjemite, splača se.

Mogoče se vam bo zdelo, da poneumljate same sebe.

Veste kdo vam to govori? Vaš ponos. Tisti, s pomočjo katerega ste zgradili vlogo sebe odraslega.

Če pristopite otroku skozi dejanja, boste hranili tudi vašega notranjega otroka in boste posledično bolj mirni. Morda se boste spomnili igric in pesmic iz otroštva. Morda boste začeli na življenje gledati manj resno.

In otrok bo kasneje, obogaten z izkušnjami, razumel in dojel vse informacije, ki jih bo slišal in prebral.

Verejmite, splača se.

Vse dobro vam želim,

Hadeja